Življenjsko pot je sklenil Boris Pahor, naš dragi častni član, pisatelj in pričevalec o zlu, ki mu je bil priča. Zelo ga bomo pogrešali. (Foto Bobo)
Pogreb Borisa Pahorja bo v torek, 7. junija 2022, dopoldne na tržaškem pokopališču pri Sv. Ani. Vežica bo odprta od 10. ure dalje, maša bo ob 11. uri.
Življenjska zgodba Borisa Pahorja, enega največjih Slovencev 20. Stoletja, se je začela leta 1913 v Trstu. Sedem let kasneje je videl goreti Narodni dom, kar ga je zaznamovalo za vselej. Nastopil je čas fašizma, ki je prinesel zatiranje slovenstva in nasilno raznarodovanje. Uporni Pahor je med vojno skusil tržaško ječo in zatem nacistična taborišča, kjer se je dan za dnem soočal s smrtjo. Preživel je, po vojni okreval v Franciji, kjer je s pomočjo ljubezni znova pridobil vero v življenje. Leta 1946 se je vrnil domov, v njegov ljubljeni Trst, ki ga potem nikoli več ni zapustil. Postal je profesor italijanske književnosti in slovenski pisatelj. Tudi povojni čas ni minil brez krivic. Nekdanja država je nanj pozabila, zaradi objave Kocbekove izpovedi o povojnih pobojih pa mu je za več let prepovedala vstop v Slovenijo. Do osamosvojitve je bil povsem prezrt. Prešernovo nagrado je dobil pri devetinsedemdesetih letih, četrt stoletja po izidu svojega temeljnega dela Nekropola, potem ko so knjigo že brali v Franciji. Večina del je bila ponatisnjena v novejšem času, ko je iz leta v leto pridobival na vsesplošni naklonjenosti in veliki medijski odzivnosti. Srečanja z njim so polnila dvorane, njegovi nastopi pa sprožali valove navdušenja. Bil je bran, spoštovan in priljubljen.
Boris Pahor, moralna veličina par excellence, je s svojim opusom uresničil načrt, da izpiše zlo, ki mu je bil priča, in da se v imenu ponižanih postavi po robu krivicam. Vsa njegova dela so prepletena z osebno izkušnjo, naslonjeno na zgodovinsko dogajanje, ki jo je povezal z usodo svojega naroda. Roman Nekropola, preveden v vse pomembne svetovne jezike, velja za eno najboljših pričevanj o taboriščnem življenju v svetovnem merilu. V številnih delih – najmanj 40 knjig, poleg romanov in kratke proze še esejev in dnevnikov ter polemičnih zapisov, je pomembna nacionalna problematika in avtorjevo vztrajno ponavljanje, da mora narod gojiti zavest o svoji identiteti, jeziku in kulturi. Mladim je do zadnjega diha polagal na srce, naj ljubijo svojo domovino. Tako kot je do konca ponavljal tri besede, ki jim je bil zvest: svoboda, resnica in pravica. Zanje je z besedo in peresom zastavil svoje življenje. (Neva Zajc)
