O Petru Martincu

Petra Martinca, po katerem smo ob ustanovitvi leta 1998 poimenovali naše kulturno društvo, se spominjamo kot izvrstnega pedagoga, humanista, uglednega romanista in ambasadorja francoskega jezika in kulture na Primorskem. s svojim tridesetletnim delovanjem v prostoru Slovenske Istre je profesor Martinc zapustil vidno sled, ki je ostala kljub postopnemu upadanju rabe francoskega jezika pri nas in v svetu. Primorski prostor, odprt v svet in obogaten slovensko in italijansko kulturo, ki se tu stikata in prepletata, francoski jezik in kulturo sprejema kot duhovno nadgradnjo in povezavo s širšim evropskim prostorom.

Peter Martinc je bil rojen 21. aprila 1899 v Kobaridu, otroštvo preživel v Gorici, I. svetovna vojna je prekinila njegovo šolanje na goriški nemški gimnaziji, ki ga je ob velikem pomanjkanju nadaljeval na Dunaju in potem v Ljubljani. Leta 1920 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, med študentskimi kolegi je bil najbolj navezan na pesnika Krasa Srečka Kosovela. Lucien Tesnière, profesor Université de France, ki je bil lektor na ljubljanski romanistiki, je tako visoko cenil nadarjenost študenta Martinca za jezike in književnost, da je francoski vladi predlagal, da mu podeli štipendijo za študijsko izpopolnjevanje v Franciji. Po opravljenem absolventskem stažu je Peter Martinc leto dni kot štipendist francoske vlade poslušal predavanja na Faculté des Lettres v Aix.en-Provence, nekaj časa pa tudi na Sorboni v Parizu. v tem času se je posebej posvečal staremu provansalskemu jeziku in provansalski književnosti. Prijatelja Srečka Kosovela je iz Francije v pismih seznanjal z modernimi tokovi v takratni zahodnoevropski, zlasti francoski književnosti ter mu pošiljal avantgardno literaturo. Po vrnitvi v domovino je leta 1926 diplomiral na ljubljanski univerzi d diplomsko nalogo “Le sentiment moderne chez François Villon. Avec une introduction biographique”.

Klub diplomi je ostal brez dela in delil usodo mnogih primorskih beguncev in emigrantov, ki so se pred fašizmom zatekali v okrilje matične domovine.

Leta 1927 je končno za krajši čas našel zaposlitev na učiteljišču v Čakovcu, leto kasneje pa v Gospiću, od koder je po triletni suplenturi odšel v Ljubljano in leta 1931 opravil strokovni izpit za srednješolskega profesorja iz predmetne skupine francoski jezik s književnostjo kor glavni predmet in zgodovine narodne književnosti kot stranski predmet. Vrnil se je v Gospić in tam poučeval francoščino na gimnaziji do leta 1941.

Kmalu po izbruhu vojen so ga ustaške oblasti zaprle, nato so ga premestili v Karlovac, od koder je kmalu odšel v partizane, kjer so ga že leta 1943 vključili v posvetni odsek ZAVNOH in njegov član je na osvobojenem ozemlju Korduna organiziral partizansko šolstvo, deloval pa tudi v redakciji Vjesnika in bil profesor na gimnaziji v Glini.

Avgusta 1945 se je vrnil na osvobojeno Primorsko, da bi “pomagal pri obnovi našega šolstva”, kakor je sam zapisal v priložnostnem življenjepisu. Iz gorice so ga poslali v Koper, kjer je leta 1949 najprej prevzel mesto načelnika na Oddelku za italijansko šolstvo pri Istrskem okrožnem ljudskem odboru, že septembra 1950 pa je bil imenovan za ravnatelja slovenske gimnazije in to funkcijo opravljal do leta 1963, obenem pa poučeval tudi francoščino, občasno pa še italijanščino, latinščino in nemščino, obvladal pa je še španščino in pasivno tudi angleščino in ruščino.

Čeprav je večino časa in ustvarjalnih moči usmerjal v pedagoško delo, je bil ves čas aktiven tudi na družbeno-političnem področju, obenem pa tudi pisal in prevajal. Po upokojitvi leta 1968 se mu je zdravje začelo slabšati, vendar ga tudi bolezen ni odvrnila od dela; še naprej je poučeval na gimnaziji, ki mu je bila drugi dom; v razdajanju samega sebe in svojega znanja mladini je našel tudi uteho za tegobe, ki so ga spremljale zadnja leta, leta 1978 pa se je njegova življenjska pot dokončno iztekla.

Za svoje delo je prejel nagrado občine Koper “15. maj” (1969), nagrado Staneta Žagarja (1969), priznanje OF (1971) in plaketo Prešernove družbe. V znak priznanja njegovemu delu na področju primorskega šolstva je bil leta 1983 po njem imenovan trg v bližini slovenske gimnazije, leta 1998 pa smo po njem imenovali naše društvo.

Profesor Peter Martinc je za generacije, ki jih je učil, in za vse, ki so ga poznali, izžareval bogastvo življenjske izkušnje, človečnosti in notranje ubranosti.
Ustvaril si je avtoriteto z izjemnim znanjem, širino in človeško strpnostjo, zaradi njega so generacije, ki jih je poučeval, vzljubile francoski jezik, francosko književnost, francosko kulturo, Kot profesor in sodelavec ni skoparil z bogastvom svojega znanja, poglobljenih dragocenih misli in izkušenj. v njegovi žlahtni zapuščini je bogastvo naše prihodnosti.

srecko-in-peterLucija Čok, Srečko in Peter: esej o prijateljstvu med Petrom Martincem in Srečkom Kosovelom, Koper: Kulturno društvo Peter Martinc: Univerza na Primorskem, Znanostveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, 2014

Komentiranje zaprto.